pumpkin_pumpkin je napisal/a: ↑Hej,
prošnja za mnenje.
Na kratko: danes moja prijateljica praznuje okrogli rojstni dan. Dolga leta sva bili dobri prijateljici. Letos ji je umrla mama. V istem obdobju sem sama polagala res težek izpit. In ravno na dan mojega izpita, je mama preminila. Vse je bil en velik kaos. Trudila sem se ji stat ob strani, šla takoj z njo na kavo, na pogreb, jo večkrat povabila ven, k sebi, k mojim. Na povabila se ni odzivala, večkrat mi je rekla, da želi čas zase in s svojo družino. Jaz pa sem ji odvrnila, da če kar koli rabi, ve kje sem. Potem res nekaj časa nisva bili na vezi, kak dober mesec - ker nisem vedela, kaj naj še predlagam, sama sem iskala službo, se trudila, da se nam ni sesulo celo gospodinjstvo in tudi sama bila v enem precej čudnem vzdušju.
Ko sem ji ponovno pisala, kako je, me je nadrla, nekam poslala, da ji nisem dovolj stala ob strani, da je od mene pričakovala več. Bila sem šokirala, ji pojasnila svoje obnašanje, ji povedala, da nikakor nisem mislila, da jo puščam na cedilu. In pri tem je ostalo.
Danes praznuje. Kot že celo leto mi ni vseeno. Vseeno pa v glavo ne bi rada dobila še enega šusa.
Kaj bi naredili vi? Ve? Vse skupaj pustim pri miru? Ji voščim?
Pozdravček,
Pumpkin <3
Mislim, da ob smrti bližnjih nihče ne more drugemu dovolj stati ob strani, ker je to nemogoče. Proces žalovanja vključuje različne faze, tudi jezo in zelo verjetno, da si se ji ravno v tej njeni fazi ponovno oglasila in bila kvečjemu strelovod, nikakor pa ne tista, ki ni dovolj. Morda kvečjemu preveč, sploh v začetku, kot da bi se trudila, da naj ne misli na izgubo, smrt, minevanje. Tudi to je del življenja in preveč akcije, misliti na druge stvari, ukvarjati se z drugimi stvari tudi ni dobro, enkrat se je treba soočiti oziroma drugemu dopustiti žalovanje.