Družinsko vzdušje je napisal/a: ↑Oba s partnerjem sva v prvi polovici tridesetih let. Po nekje okvirno treh mesecih zveze sem (nenačrtovano) zanosila. Otrok nobeden še nima. Resnega pogovora o skupnih otrocih nisva imela, sva se pa na enem od prvih srečan oba strinjala, da se vidiva nekje v prihodnosti z družino, če bo le mogoče. Ne živiva uradno skupaj, sem se pa jaz kar malo pri njem vgnezdila, imam namreč službo praktično čez cesto.
Povedala mu še nisem, ker me je resnično strah njegove reakcije. Razumeva se ok, zdi se mi da bi znal bit oče, deluje mi resen in zrel, je ljubeč, pač tu težave ne vidim. Samo pa ga hkrati komaj poznam in me skrbi kako se iz danes na jutri lahko človek spremeni. To je bilo tako neplanirano, da sploh nimam pojma v kaj se spuščam. Kaj mu sploh naj povem? Kakor koli ubesedim, bi ga s tem, ko predlagam da otroka imava, na nek način prosila, da preskočiva vse vmesne korake, skupna vselitev, poroka, načrtovanje družine... Pol leta nazaj se poznala nisva, zdaj bi se pa jaz neko happy family šla, saj ne morem pričakovat, da bo od sreče skakal po stropu.
Kako bi ve to izpeljale?
Kot prvo, če sem z nekom v vezi in ga vidim kot nekoga s katerim bi imela družino, takrat seksam nezaščiteno in potlej pričakujem,da se lahko vse zgodi. Nič ne bi dvomila v nič kaj in kako, družina bomo, partnerju to poveš in pika. kako hitro nekdo postane družina, kako hitro se pari odločajo za zanositve - je različno - ni zahtevanega roka kako dolgo se moraš prej spoznavati in biti skupaj. Eni so takoj po začetku veze prišli do tega pa so po mnogih letih še vedno skupaj. meril ni. je samo odgovornost tega kar daješ v vezo.
In tvoj odnos sedajle je čuden in neodgovoren.
Z ljudmi s katerimi se ne vidiš skupaj pač ne seksaš, še manj nezaščiteno. tako to delamo eni odgovorni.