Pozdravljeni,
Ker vas ne poznam, vam lahko svetujem samo zelo na splošno. Verjetno imate neko obliko anksiozne motnje, kar lahko le sklepam na podlagi vašega opisa, ne morem pa biti prepričana brez pregleda. Torej, diagnozo vam bo dal psihiater po pregledu. Do takrat je dobro da veste naslednje.
Anksiozne motnje načeloma zdravimo s psihoterapijo in z zdravili. Osebno sem velik zagovornik psihoterapije, in poskušam velikokrat anksiozne motnje zdraviti brez zdravil, ampak to ni vedno možno.
Včasih je anksioznost tako močna, da vpliva na različne življenjske aktivnosti. Lahko da se začnemo nekaterim stvarem izogibati (prevozna sredstva, avtoceste, tuneli, dvigala, trgovski centri, gneča, hrup), lahko da se začnemo izogibati ljudem, včasih vpliva na možnost pomnjenja, koncentracijo, lahko čutimo vpad volje in razpoloženja. Težje funkcioniramo v družbi, službi ali opuščamo dejavnosti ki so nam nekoč bile v veselje. Kadar je funkcionalna okrnjenost tako močna, da dela konkretno škodo, jaz svetujem uvedbo antidepresiva. Pravtako v primerih, ko oseba ni zmožna učinkovito slediti psihoterapiji in je posledično manj učinkovita.
Torej, na splošno, vsak je individua zase, in tako tudi treba pristopiti zdravljenju. Sem že imela primere ljudi ki so vztrajali na psihoterapiji (kljub mojem nasvetu) in po enem letu vseeno pristali na antidepresiv. Zdi se mi škoda izgubljenega časa, raziskave pa jasno dokazujejo, da zamuda pri začetku zdravljenja pomeni tudi slabše rezultate. Zato se splača ukrepati hitro in učinkovito. Še nekaj. Izberite si osebo ki bo koordinator vašega zdravljenja in samo s to osebo se o tem pogovarjajte. Veliko mnenj vas samo zmede, ni nobene koristi od tega. Eni osebi zaupajte in uztrajajte koliko je potrebno.
Lep pozdrav,
Ker vas ne poznam, vam lahko svetujem samo zelo na splošno. Verjetno imate neko obliko anksiozne motnje, kar lahko le sklepam na podlagi vašega opisa, ne morem pa biti prepričana brez pregleda. Torej, diagnozo vam bo dal psihiater po pregledu. Do takrat je dobro da veste naslednje.
Anksiozne motnje načeloma zdravimo s psihoterapijo in z zdravili. Osebno sem velik zagovornik psihoterapije, in poskušam velikokrat anksiozne motnje zdraviti brez zdravil, ampak to ni vedno možno.
Včasih je anksioznost tako močna, da vpliva na različne življenjske aktivnosti. Lahko da se začnemo nekaterim stvarem izogibati (prevozna sredstva, avtoceste, tuneli, dvigala, trgovski centri, gneča, hrup), lahko da se začnemo izogibati ljudem, včasih vpliva na možnost pomnjenja, koncentracijo, lahko čutimo vpad volje in razpoloženja. Težje funkcioniramo v družbi, službi ali opuščamo dejavnosti ki so nam nekoč bile v veselje. Kadar je funkcionalna okrnjenost tako močna, da dela konkretno škodo, jaz svetujem uvedbo antidepresiva. Pravtako v primerih, ko oseba ni zmožna učinkovito slediti psihoterapiji in je posledično manj učinkovita.
Torej, na splošno, vsak je individua zase, in tako tudi treba pristopiti zdravljenju. Sem že imela primere ljudi ki so vztrajali na psihoterapiji (kljub mojem nasvetu) in po enem letu vseeno pristali na antidepresiv. Zdi se mi škoda izgubljenega časa, raziskave pa jasno dokazujejo, da zamuda pri začetku zdravljenja pomeni tudi slabše rezultate. Zato se splača ukrepati hitro in učinkovito. Še nekaj. Izberite si osebo ki bo koordinator vašega zdravljenja in samo s to osebo se o tem pogovarjajte. Veliko mnenj vas samo zmede, ni nobene koristi od tega. Eni osebi zaupajte in uztrajajte koliko je potrebno.
Lep pozdrav,